»Surfanje je postalo fantazija o dvigu iz revščine. Zaživeti neki drug lajf … Ampak nisem znal ali hotel zaživeti drugega lajfa. Znal sem samo surfati, ničesar drugega si nisem želel. Ničesar, absolutno ničesar. To je postalo problem. Večkrat. Videl sem skozi slike in strategije, s katerimi nas je družba reveže želela prisiliti, da sodelujemo. Že zgodaj sem zasovražil pozerje. Tudi pozerje, ki so dobro surfali. Malo teže, a brez resnih problemov celo šminkerje, ki so imeli dobro srce, a so v mladosti nasedli istim surferskim revijam kot jaz. Ameriška Surfer, portugalske Surf Portugal, Onfire, Splash – brez teh revij ne bi bil enak, ampak v njih sem prebral toliko pozerskih intervjujev s portugalskimi wannabeji, ki so surfanje popularizirali, a tudi pokvarili. Najprej so bili potepuhi in uporniki, nato so hoteli postati sponzorirani športniki.«

»Znal sem rešiti težave, ki jih nihče drug ni znal, zato mi je vse bolj zaupal.«

»Ta zgodba je naposled zaživela tako na odru kot v resničnem življenju, s tem pa je postala točno takšna, kot sem si jo želela: čarobna in srčna.«

»Želela sem, da bi študirala. Znala bi brati in pisati, govoriti angleško in zaslužiti.«

»Apetit sem, nič drugega.«

»Vesela, srečna sem, drugega trenutno ne znam povedati.«

»Ljudje se ne znajo poslušati in ne znajo biti strpni drug do drugega.«

»Želel sem, da bi prvič postal skulptura, a začasna.«

»Z njo smo želeli dobro sebi, nismo pa želeli nič slabega nikomur drugemu.«